Ana Šturm: O življenju, filmu in Gremlinih

Ana_vis-a-vizo

10.10.2013

Rok je že zmagoslavno odtipkal svoj blogovski maraton. Sama pa sem se po tipkovnici, med najljubše filmske spomine, prizore, citate in ostale nenavadne podobe, ki jih (kdo ve zakaj?) na prav posebnih mestih hrani naš spomin, sprehodila danes. Modus operandi blogopisa in, če smo povsem iskreni tudi mojega trenutnega bivanja, povzema spodnji citat:

»Če bi me takrat vprašali po svetopisemsko o smislu človeškega žitja in bitja, bi lahko zelo natančno odgovoril na vprašanja:
Od kod prihajamo? Iz kina Partizan.
Kje smo? V kinu Udarnik.
Kam gremo? V kino Union, in to zelo hitro, da ne zamudimo zadnje predstave.«

(Marko Zorko, Mein Kampf)

Torej.

Od kod prihajam(o)?

Pri treh letih sem vedela, da želim postati astronavtka in poleteti na luno. Okej, ne. Hočem reči, ali resno poznate koga, ki je že pri treh letih natančno vedel, kaj želi početi v svojem življenju? No, jaz nisem. Se pa spomnim, da sem med poletnimi počitnicami čas najraje preživljala na filmskih matinejah. Ne spomnim se, katere filme sem pravzaprav gledala, saj podobe, za katere se zdi, da so že od vedno v moji glavi, lahko povežem predvsem z gledanjem televizije. Gre za nekakšen kolaž filmskih adaptacij romanov Stephena Kinga, Walta Disneya, Lovca na jelene, Twin Peaksa, Lawrenca Arabskega in Gremlinov. Specifične barvne kombinacije, strah pred klovni, svojeglave morske deklice, kava, pita in rdeče zavese, ruska ruleta, Meryl Streep, fatamorgazična podoba epske zgodovine in Gremlin (ali bolj natančno rečeno ostanki Gremlina) v mikrovalovni pečici. Hm, ko takole gledam, kar sem ravnokar zapisala se zavem, da sem živ dokaz dejstva, da je Hollywood ugrabil naše nezavedno.

1_the_shining

The Shining

Vedno rada premišljujem o tem, od kod prihajamo in kaj nas pravzaprav dela to kar smo. Spomini, ki so zapisani v našo osebno zgodovino, namreč v veliki meri (so)oblikujejo naše dojemanje in naš pogled na svet. S tem pa seveda tudi naš pogled na film. Če citiram kar Davida Lyncha: »Svet je takšen, kakršni ste vi. In filmi so takšni, kakršni ste vi. Zato je vsak prikaz filma drugačen. Odvisen je od gledalcev. Vsak gledalec gleda, razmišlja, čuti in doživlja stvari po svoje.«
Čeprav torej vsak vedno gleda svoj film, pa se je umetnosti gledanja seveda potrebno naučiti. In umetnosti gledanja se najlaže naučimo prav s pomočjo filma. Kot pravi Jože Dolmark: »V stoletju kina je oko kamere spregalo vse možne modalnosti človekovega (v)pogleda: videti, opazovati, odkrivati, gledati od daleč, gledati na skrivaj, zajemati malenkosti.« Eno izmed najlepših vaj za vzgojo pogleda ponuja film S soncem obsijana kutina (El sol del membrillo, Víctor Erice, 1992). Govori o španskem slikarju Antoniu Lópezu Garcí, ki je pred leti na dvorišču svojega ateljeja posadil kutino. Sedaj, ko sadeži začenjajo zoreti, se odloči, da jo naslika. Vsako jutro se sončni žarki za kratek čas odbijajo od strehe in na drevo mečejo veličastno svetlobo. Slikar poizkuša ujeti ta čudežni trenutek, a čas ni na njegovi strani. Življenje teče dalje, spreminjajo se letni časi in z njimi vreme, delavci obnavljajo stavbo, odvijejo se pomembni mednarodni dogodki in slikarja z obiski motijo prijatelji in sorodniki. In prav od tu prihajamo, iz želje in potrebe po opazovanju, občudovanju, odkrivanju in razumevanju sveta.

2_membrillo

El sol de membrillo

Kje sem (smo)?

Lebdimo vsak v svojem filmskem univerzumu. Na točki, kjer nismo več prepričani, da je podobnost med filmom in našim življenjem res zgolj naključje. Saj veste, kako gre: to, kar mislimo, tudi delamo. To, kar delamo, oblikuje naše navade. Naše navade postanejo naš značaj. In naš značaj postane naša usoda. Življenje postane film in film postane življenje.
Vsak dan je na tak ali drugačen način prepleten s filmom. Si v Kinoteki in japonski režiser Daïchi Saïto iz svojega 8mm projektorja vrti film Ugrizni me. Že enkrat., ki ga je slovenski režiser Davorin Marc dobesedno zgrizel. Ko na platnu zagledaš film, na katerem so sledovi zob osebe, ki v dvorani stoji zraven tebe, je vse skupaj na moč surealno. Par dni kasneje se podaš še na ponovni ogled Gremlinov. Prvič na velikem platnu (in iz filmske kopije, ki so jo vrteli v 80., takrat, ko je film nastali (noro, vam rečem!)) gledaš film, ki je poprej zate obstajal samo na televiziji. In prav neverjetno je, kako s časom ni izgubil prav ničesar. Še vedno deluje. Še vedno je aktualen. V njem še vedno lahko uživaš v popolnoma isti meri in hkrati na popolnoma drugačen način. Ponoven ogled, drug pogled, drugo branje, a še vedno isti občutek in isto zadovoljstvo ob gledanju, kot si ga imel ob prvem ogledu.

3_gremlins

Gremlins

Super je, ko se zaveš, da so filmi, ki si jih imel rad kot otrok in ki obče ne veljajo za neko »kvalitetno filmsko vsebino« pravzaprav polni nekih pomenov, inteligence, duhovitega humorja in subverzije. Pa tudi norosti in shizofrenije. Pri filmu mi je bilo pravzaprav vedno všeč to, da ne gre za »visoko umetnost« (resno, kdo sploh še uporablja tovrstne izraze?), pač pa za nekaj povsem profanega. Za nekaj absolutno demokratičnega, vse-vključujočega in intertekstualnega. Prav Joe Dante (avtor Gremlinov) in njegova filmografija so živ dokaz tega, da je mogoče zabavo, humor, popularno izobraževanje in (politično) subverzijo zmešati v popolno celoto. Kljub temu, da je deloval v mainstream Hollywoodu, je njegova iskrena ljubezen (z obilo samorefleksije in kritičnega odnosa do filmske industrije) do filma in filmske umetnosti prva stvar, ki jo opaziš v njegovem delu. Ja, tu smo. Nepovratno in nepopravljivo zaljubljeni v film.

Kam grem(o)?

Noči postajajo daljše in veter po mestu pleše z odpadlim listjem. Prihaja čas, ko lahko ure in ure brez slabe vesti sedimo v toplih dvoranah in svoje življenje menjamo za tistega na filmskih platnih. V zraku je vonj po pečenem kostanju, po festivalih in po dobrih filmih. Prihaja Liffe, prihaja festival Gejevskega in lezbičnega filma in prihaja jubilejna Animateka. Dragi moji bralci, čas je, da gremo na zmenek s filmom.

4_harry

The Trouble With Harry

Kljub, sedaj lahko že rečemo, zajetni kilometrini pogledanega filmsega traku, trenutek, ko se udobno namestimo na sedež v kinodvorani in se ugasnejo luči ter prižgejo oči, še vedno ostaja magičen. Res je, da živimo v času računalnikov, tablic in pametnih telefonov, ko je film na nek način prisoten povsod, a ogled filma v kinodvorani še vedno ostaja prav posebna izkušnja. Še bolj, kot že pogledanih filmov, se vsakič sproti veselim tudi dejstva, da je še vedno toliko filmov, ki jih še nisem videla, toliko režiserjev, ki jih še ne poznam, … toliko stvari, ki jih je potrebno šele odkriti!
V središču vsega tega filmofrikovskega gledanja, poslušanja in razmišljanja seveda leži tudi tisto najpomembnejše – spoznavanje in druženje z ljudmi, ki jih zanimajo iste stvari. Vedno potrebuješ nekoga, s komer lahko deliš svoje navdušenje, svoj pogled, svoje razmišljanje. In če kaj, so se prav zaradi ljubezni do filma moje poti prekrižale z najbolj fantastičnimi ljudmi. Z ljudmi, brez katerih si enostavno ne znam več predstavljati svojega življenja. Moji dragi socinefili in film so tisto, kar daje prav nesmiselno velik smisel mojemu življenju. In res, RES, se že veselim vseh idej, projektov, druženj, pogovorov, filmskih večerov, snemanj, seminarjev, predavanj, podcastov, branj, scenarijev, taborov, festivalov in … in … in vsega, kar nas čaka v prihodnosti. Ampak, najprej grem pa pogledat še en film. Piranha!

To be continued … do takrat pa, ostanite v filmu!

Ostali Vis-à-Vizo članki:

Rok Govednik: S filmom naprej! (uvodnik)

Matic Majcen: Idealogija – preseganje »levega« in »desnega« izobraževanja

Nina Cvar: Pogled nazaj je pogled naprej

Deli to stran z drugimi:


Komentarji so onemogočeni.