Matic Majcen: Idealogija – preseganje »levega« in »desnega« izobraževanja

Matic_vis-a-vizo

20.10.2013

Tole ni tarnanje, ampak golo dejstvo: kulturni delavci smo se v zaostrenem političnem boju v zadnjem obdobju znašli med dvema ideološkima ognjema. Vsakič, ko kulturnik – bodisi umetnik, kritik, publicist, karkoli – pride na dan s kakšnim zapisom, dejanjem ali umetniškim delom, se to umešča bodisi stran nostalgije supermočnega državnega aparata bodisi na zagovor amerikaniziranega svobodnega trga. Imamo medije, institucije in avtorje, za katere se točno ve, kateri strani pripadajo bodisi po svojih stališčih ali po načinih, na katere so financirani. Vmesni prostori kot da v tem boju ne obstajajo in so najpogosteje zadušeni, preslišani, čeprav jih ni malo. Pojem Marcusejevega enodimenzionalnega človeka je tako pri nas doživel nepričakovano uresničitev v množici ljudi, ki ne, da se ne zavedajo ideološkega imperativa, ki preži nad njimi, temveč se še z veseljem interpelirajo na eno izmed omenjenih dveh strani.

Politični boj je sicer običajna komponenta vsake razvite družbe, vendar pa se v tem navzkrižnem ognju znajde vsaj eno področje, ki ga tam po definiciji ne bi smelo biti: izobraževanje. Tudi tam je praktično nemogoče proizvesti dejanje ali gesto, ki ne bi bilo podvrženo obsojanju ene ali druge strani. Debata se ponavadi suka na liniji med zagovorom javnega in privatnega šolstva, o interpretiranju zgodovine naroda, da o aktualnih dogodkih, ki bodo počasi vstopali v zgodovinske učbenike, sploh ne govorimo. Tudi izobraževanje s področja filma je ne odnese kaj dosti drugače. Žgoča debata med komercialnim/privatnim ter art/državno podprtim filmom sega v vse pore kroženja filma: tako v financiranje, produkcijo, filmski tekst, distribucijo, prikazovanje in recepcijo.

Osebno mislim, da bi si morali prizadevati preseči takšno delitev na vseh nivojih. A kako? Moj odgovor je vedno bi zelo tradicionalen – z večnim adutom, kakovostjo. Ko se v družbi pojavi dober izdelek ali storitev, si bo na eni strani zaslužil podporo javnih skladov, po drugi pa bo prav tako obstal na svobodnem trgu. Interes po kakovostnem in dostopnem izobraževanju je tista vrednota, ki je obema stranema, vsaj v teoriji, skupna. Ideologije presegamo z ideali in osvajanje novih znanj je tista univerzalna vrednota, ki nas lahko vodi na tej poti. Nismo enodimenzionalna bitja in to znanje mora našim naslednikom služiti zgolj zato, da si sami ustvarijo mnenje o svetu okrog njih.

Okrog takšnih idealov se vrti tudi poučevanje s področja filma pri zavodu Vizo. Filmski medij na srečo beleži bogato zakladnico znanja, iz katere je možno črpati naravnost fascinantne vsebine pri poučevanju mlajših. Tu ne mislim samo na zgodovino in teorijo filma, ki bi mogla (pa še ni!) biti prisotna kot predmet na vseh slovenskih javnih šolah, temveč predvsem na pojem vizualnega opismenjevanja. Kaj označujemo s tem izrazom? Vizualna pismenost v grobem pomeni sposobnost branja podob. To je pojem, ki zgodovinsko ni nov. James Elkins ga datira že kakšnih 150 let nazaj, v začetke mehanizacije vizualne kulture, pa vendar je na pomembnosti pridobil v drugi polovici 20. stoletja. Danes je pomembnejši kot kdajkoli prej – vsi, še posebej pa mladi, o preplavljeni s podobami. In ne samo to – podobe nosijo sporočila, na vsakem koraku nas nekaj prepričujejo, izzivajo, dražijo, napadajo. V besednjaku ameriškega avtorja W.J.T. Mitchella so podobe že skorajda kot žive stvari, ki od nas nenehno nekaj hočejo. Vrsta sodobnih teoretikov (Stafford, Crary, Elkins, Mitchell) se strinja, da je zahodna kultura vstopila v novo obdobje, v katerem so vizualne tehnologije in tehnologije vizualizacije prvič posegle tako globoko v vrsto razsežnosti družbenega življenja: ne samo v naš vsakdanjik, temveč tudi v znanost, arhitekturo, inženirstvo, medije, umetnost, zabavno industrijo in večino družbenih prostorov, v katerih se gibljemo.

Skratka, vizualna pismenost je ena temeljnih veščin, s katerimi se lahko pripravimo na okolje, ki ga tlakuje 21. stoletje, kljub temu pa hitro ugotovimo, da slovenske šole tukaj še vedno precej zaostajajo. Film kot osrednja popularna vizualna umetnost in industrija še vedno dobi preskromno odmerjen prostor v učnih programih naših šol. Podobe so namreč hudičevo kompleksna stvar in to, da so mladi sposobni razvijati kritično mišljenje naproti agresivnim oglaševalcem, ponudnikom medijskih vsebin in umetnosti, je nekaj najbolj pomembnega, s čimer jih lahko opremimo. Šele, ko podobam pogledamo pod površje, vidimo, kakšno kraljestvo pomena in navzkrižnih silnic se skriva pod njimi.

Podobe v vsakem trenutku govorijo kompleksen, večplasten jezik in prav zato, ker je tega znanja, ki ga je treba osvojiti ogromno, ni mej tega, kje se proces vizualnega opismenjevanja konča. Kot naj bi se v življenju učili še dolgo v starost, tako bi morala tudi vizualna kultura biti del tega neprestanega spoznavanja in odkrivanja novih znanj. Morda bomo šele nekje na koncu tega mladega stoletja spoznali, da tako, kot je nekoč med temeljna človekova znanja spadalo branje in pisanje, bo takrat tako samoumevno obvladovanje in razumevanje podob na vseh možnih ravneh. V vsakem primeru se lahko za to začnemo opremljati že danes.

Ostali Vis-à-Vizo članki:

Rok Govednik (uvodnik): S filmom naprej

Ana Šturm: O življenju, filmu in Gremlinih

Nina Cvar: Pogled nazaj je pogled naprej

Deli to stran z drugimi:


Komentarji so onemogočeni.