Nina Cvar: Pogled nazaj je pogled naprej

nina_vis-a-vizo

5.11.2013

Ko me je Rok poklical, če bi me zanimalo našim zanamcem približati svet filma na način, ki je danes prej izjema kot pravilo, sem mu z navdušenjem dejala, da bi me sodelovanje vsekakor zanimalo. A že v naslednjem trenutku me je oplazil dvom nekakšne ponižnosti pred dano nalogo. Približati živopisen filmski svet otrokom in mladim je namreč izjemna odgovornost.  Navsezadnje so že filmski pionirji v dvajsetih letih minulega stoletja vedeli, da je s filmskimi podobami mogoče spreminjati svet na način, ki ga pred izumom filma civilizacija še ni poznala.

S filmom, zlasti s standardizacijo njegovih označevalnih sistemov v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, se je posredovanje in kroženje idej neznansko pospešilo, pri tem pa ustvarilo raznovrstne pomenske spektre, idejne konglomerate, v katere so se združile različne zgodovine, znanja, izkušnje, pridobljene tekom stoletij, tisočletij. Skupaj z izumom fotografije, je izum filma sprožil industrijsko revolucijo na področju vidnega. Tako kot je Freud na plano začel  bezati v nezavedno, je film s fotografijo začel v vidno potiskati nevidno.

Od zgodnjih, revolucionarnih let eksperimentiranja s filmskim medijem je minilo že skoraj sto let. V tem obdobju je filmski medij postal konstitutivna medijska forma, ki je navsezadnje uokvirila dvajseto stoletje, njegovo razumevanje in percepcijo, pa tudi samorazumevanje. Četudi se je v stotih letih zgodilo marsikaj, od sprememb v produkciji, postprodukciji in distribuciji, do nastanka različnih filmskih gibanj, ki so filmskemu mediju prinesle nova reprezentacijske stra­­­tegije, njegova moč ne pojenja.

Če kaj, je dispozitiv filmske podobe dokazal svojo persistentnost, ki se je v skladu z novimi oblikami kapitalističnega načina produkcije in njim pripadajočim spremembam v produkciji, postprodukciji in distribuciji (digitalizacija) decentraliziral in segmentiral. Prostori gledanja podob so se spremenili: značilnim fordistično-industrijskim kinodvoranam se je v petdesetih letih pridružil domač naslanjač z neprekinjenim televizijskim tokom, ki je film za kratek čas  postavil na stranski tir. Toda z dogodki v šestdesetih letih se je film z novimi avtorskimi imeni vrnil, obenem pa celo dokumentiral prve korake človeka na luni.

K nadaljnji, tako rekoč nesluteni ekspanziji (filmske) podobe je kasneje med drugim prispeval tudi video, raba osebnega računalnika v osemdesetih, množična raba digitalnega fotoaparata in mobilne telefonije v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja, z razvojem širokopasovnih povezav pa tudi internet, ki je z ostalimi novimi informacijskimi tehnologijami spremenil način distribucije filmskih podob.

Četudi je z vsakim pojavom nove medijske forme zavladalo nelagodje pred morebitno izgubo (filmske) podobe, njene zmožnosti ustvarjanja intimnih mikro svetov, a tudi zarezov na širšem, makro nivoju,  se je hitro pokazalo, da je strah odveč. Lastnost filmskega medija, da gibanje in čas združuje v celoto je filmu zagotovilo status nepogrešljivega spremljevalca dvajsetega, pa tudi enaindvajsetega stoletja. Morda so se z novimi tehnološkimi izumi spremenili okviri zajemanja gibanja in časa (produkcija, postprodukcija in distribucija) ni pa se spremenila ideja filma. Ker pa je film dispozitiv, se v skladu s tem spreminjajo tudi ideje o filmu.

V današnjem času filmski medij (predvsem podoba) predstavlja enega pomembnejših nosilcev konstrukcije realnosti, kar pomeni, da je v vlogi konstruiranja intersubjektivnega simbolnega reda, navkljub temu pa slovenske izobraževalne politike filma še vedno ne vključujejo v redni izobraževalni program, z izjemo nekaterih učiteljic in učiteljev, ki, kakor jim pač dopuščajo natrpani učni programi, v filmu prepoznavajo razsežnosti, ki jih je vredno predstaviti učenkam in učencem.

Zase lahko rečem, da sem bila ena tistih srečnic in srečnežev, ki ji filmski medij v izobraževanem sistemu, od gimnazije do fakultete, ni bil predstavljen le na način podaljšanega didaktičnega pripomočka. Pravzaprav je bilo gimnazijsko srečanje s filmom kot medijem, ki lahko vzpodbudi misel, posledično pa tudi delovanje, za izbiro moje nadaljnje poti izjemno pomembno. Še danes se spominjam gimnazijskih ur filozofije, zlasti pa domače naloge, ki je od nas zahtevala, da na Formanov film Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo’s Nest, 1975) napišemo esej, v katerem naj razmišljamo o problemu svobode v eksistencializmu…

Mislim, da je bilo takrat prvič, ko sem se, na neki intuitivni ravni zavedla, da se film lahko misli sam in da o filmu lahko tudi pišem. K temu je seveda pripomogla tudi moja profesorica filozofije. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda, ko je prebrala moj esej in kasneje njene prošnje po fotokopiji eseja. Morda to zveni kot samohvala, a če ne bi bilo prav te profesorice, katere imena in priimka se žal ne spominjam več, se moja naklonjenost do filma, zlasti pa pisanja o njem, nikoli ne bi zgodila. Pravzaprav je bila ona tista, ki mi je dala vedeti, da zmorem… Brez ovinkarjenja lahko trdim, da mi je ta nepretenciozna, tako rekoč rancièrovska učiteljska gesta, ki jo vidim kot osnovo v odnosu učitelj-učenec, spremenila dojemanje same sebe, sveta, v katerem živim.

Zato mi bo v veliko čast, da bom del nečesa, kar bo na rancièrovski način vzpodbujalo ljubezen do podob, do filma, do medijev nasploh, predvsem pa bo sadilo semena misli v izginjajočih se javnih prostorih, ki jih požira spektakel, ki ni kompromintiran le z neoliberalno družbeno vezjo, temveč film in ostale medije reducira na banalne medijske forme, s čimer pa ne nazadnje zatira njihove zmožnosti po spodbujanju kritične misli kot temeljne sestavine za oblikovanje avtonomnega, svobodnega subjekta.

Ostali Vis-à-Vizo članki:

Rok Govednik (uvodnik): S filmom naprej

Ana Šturm: O življenju, filmu in Gremlinih

Matic Majcen: Idealogija – preseganje »levega« in »desnega« izobraževanja

Deli to stran z drugimi:


Komentarji so onemogočeni.