Rok Govednik: S filmom naprej!

rok_vis-a-vizo

7.10.2013

Živjo film, živjo mladi!

Spletno stran Vizoja bogatimo z novo rubriko Vis-à-Vizo, kjer boste lahko prebirali  neposredna, navdušujoča, hudomušna, kdaj ostra, a vedno iskrena mnenja o filmu in rečeh okoli njega.  S svojimi besedili se bomo v sledečih dneh predstavili kolumnisti, Vizojevi mentorji in sodelavci: Nina Cvar, Petra Gajžler, Ana Šturm, Matic Majcen, Peter Cerovšek, Tomaž Gregorc in jaz, ki današnjo črto blogerskega starta prečkam prvi.

Nikakor ni naključje, da  s to rubriko začenjamo ravno na današnji dan. In to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se danes začenja Teden otroka. To je predvsem priložnost, da premislimo, kakšna je pozicija otroka v naši družbi danes, kaj so njegove potrebe, koliko mu odrasli uspemo pomagati, s čem je ogrožen in kaj ga navdušuje. Ta svoj uvod(nik) tako posvečam otrokom.

V petek 4.10. smo imeli v Kulturnem domu v Domžalah šolsko projekcijo nizozemskega filma Kauwboy, po kateri sem se o temah v filmu pogovarjal z otroki, stari so bili 10 in 11 let. Med samim gledanjem filma je sprva delovalo kot da filma ne razumejo pravilno, a sem tekom pogovora spoznal, da jim je bilo vse še kako jasno. V pogovoru so zelo dobro sodelovali  in uspeli izraziti svoja mnenja. Kaj je ob vsem tem najbolj ključno – otrok se nikakor ne sme podcenjevati in zanemarjati njihovih vprašanj, njihovega interesa ter želje po pridobivanju novih znanj. V svoji radovednosti se neprestano preverjajo in ob svojem angažmaju iščejo drobce potrditve. In ker je človek po svoji naravi vedoželjen ter tudi družaben, je ključno, da na poti njegovega razvoja znamo to dvoje združevati.

Otroci so danes obdani z raznoraznimi in včasih težko zakodiranimi (avdio-vizualnimi) sporočili, ki si jih razlagajo po svojih močeh. Če jim pri tem pomagamo pojasniti namen, izvor, kontekst in vsebino sporočil, se bodo tudi sami lažje odločili, ali so jim te vsebine še vedno všeč ali pa jim morda celo škodijo. Dolgo časa bodo klicali po pomoči, zato na tej poti vsekakor ne smejo biti osamljeni. V Vizoju bomo skušali pri filmski vzgoji otrok in mladih uporabljati najbolj primerne in predvsem interaktivne metode, ki bodo kar se le da zahtevale in pozivale k njihovi čim večji participaciji. S tem bo Vizo prevzel del odgovornosti za njihovo filmsko in medijsko opismenjevanje. Je pa ključno tudi, da se filmska  (in medijska) vzgoja kot samostojni učni predmet končno umesti tudi v šolske kurikule.

Filmsko vzgojo razumem predvsem na dveh nivojih, in sicer (1) kot preudarno pripravo kakovostnega filmskega programa primernega za specifično starost otrok in mladostnikov, ki se jo lahko razdeli nekako na te starostne skupine: 3-5 let (vrtci), 6-8 let (I. triada OŠ), 9-11 let (II. triada OŠ), 12-14 let (III. triada OŠ), 15-18 let (SŠ). Drugi novo filmske vzgoje pa gradijo (2) vzgojno-izobraževalne spremljevalne aktivnosti ob ogledu filmov, pri čemer je dobro, da se mentorji ne nanašajo samo na teme v filmih, temveč se posvečajo filmu tudi kot umetniški izrazni formi. Govorimo torej o vzgoji o filmu. Pri tem imam v mislih filmološko-estetski pristop, ki vključuje pogovor (torej izmenjevanje mnenje in krepitev lastne artikulacije), otroke in mlade pa učimo, kako film gledati na različnih nivojih, predvsem pa kritično.

Zelo pomembno je tudi, da otroci razvijejo do filma in filmske kulture empatičen odnos, ki jih bo potem gnal k razmišljanju o filmu kot celoti. Empatija sproža mnoga vprašanja. In ta terjajo jasne odgovore.

Drugi razlog zakaj se povsem namensko nova rubrika začenja na današnji dan je, da je 7. oktober svetovni dan dostojnega dela. Ko govorimo sicer o delu danes, je nedostojno in nesprejemljivo to, da je na svetu 200 milijonov brezposelnih, od tega 75 milijonov mladih, v Sloveniji brezposelnost strmo narašča, vladajoči pa tudi od teh terjajo povišane davke, neutrudno višajo cene življenjske košarice, krčijo javne dobrine in sprejemajo skrajno rigorozne ter uničujoče spremembe za družbo. In to tako hitro, da ljudje ne utegnemo niti doumeti, kako zelo nas ponižujejo. Ne moremo govoriti niti, da ni zadosti dostojnega dela (da bi uspeli odplačevati državne dolgove), temveč nam služb za življenje s povišanim življenjskim standardom sploh ne ponujajo.

Poskusimo postaviti to malce na stran in imejmo v mislih otroke, ki jim lahko vsaj malo omogočimo, da bo njihovo otroštvo bolj dostojno. Vizojev cilj in poslanstvo, da se bo filmska vzgoja pri nas dvignila na zavidljiv nivo in po vsej Sloveniji, je realen, zato ga moramo doseči. S filmsko vzgojo bomo namreč našim najmlajšim omogočili, da se okrepijo za boj z zagonetnimi vsebinami, ki jih producira tržni kapitalizem in se navdušujejo nad čudovitimi, ki jih bodo obogatile ter jih motivirale v lastno ustvarjalnost.

Vizo v dobrem sodelovanju z Art kino mrežo Slovenije ponuja filmsko-vzgojne aktivnosti za otroke in mlade v kinih po vsej Sloveniji. Pri nas so obstoječe prakse filmske vzgoje sicer dobre, a bi jih bilo potrebno le še povezati in jim nameniti konkretnejše ter stabilno financiranje. Tako z velikim pričakovanjem zremo v prihajajoči Nacionalni program filmske vzgoje, ki ga pripravlja Slovenski filmski center s strokovnimi partnerji in predstavniki iz ministrstev (za kulturo in šolstvo), in ki bi sistematiziral filmsko vzgojo ter jo dostojno umestil v vzgojno-izobraževalne zavode (torej šole in gimnazije). Tako pripravljen dokument je  moč pričakovati prihodnjo pomlad.

Seveda bi lahko pisal tudi o čem drugem, najverjetneje o novem Loachevem filmu in njegovi nujnosti za današnji čas, a se mi zdi tako dostojno kot nujno, da uvodoma pomislim na dobrobit in razvoj otrok, saj je na njih Vizo tudi prvenstevno pozoren. A za vse te ostale reči, ki me navdušujejo, bo še čas. Mojemu zapisu bodo kmalu sledili tudi drugi kolegi pri Vizoju, zato vas vabim, da sledite tudi njihovim intimnim zapiskom iz kinematografa.

Ostali Vis-à-Vizo članki:

Ana Šturm: O življenju, filmu in Gremlinih

Matic Majcen: Idealogija – preseganje »levega« in »desnega« izobraževanja

Nina Cvar: Pogled nazaj je pogled naprej

Deli to stran z drugimi:


Komentarji so onemogočeni.